6. razred

Maša Farič

HITRA ŽELVA

Nekoč je živela mlada želva, ki ni bila prav dobra v teku, zelo dobra pa je bila v plesu. V šoli se je bližalo tekmovanje v teku. Ker ni vedela prav dobro teči, si je šla iskat trenerja.

Najprej je šla k lisici in ji rekla, da ima preveč dela. Nato je šla k drugi hiši, kjer je živel medved. On ji je tudi rekel, da nima časa. Šla je še k tretji hiši, kjer je živela veverica, ona ji je rekla: »Pridi jutri k meni ob treh.« Napočil je drugi dan, takrat je veverica videla, da bo imela še veliko dela z želvo. Takrat se je spomnila, da ima doma čaroben napoj, ki te naredi zelo hitrega. Ustavila je želvo in ji iz hiše prinesla napoj, zraven pa je š rekla, da naj ta napoj spije zjutraj pred tekmovanje. Napočil je dan tekmovanja. Zjutraj je želva spila napoj, kakor ji je naročila veverica. Sodnik se je zadrl: »Vsi na mesta!« Želva je bila zelo hitra, proti koncu pa je napoj popustil. Ni vedela, kaj naj naredi. Pogledala je veverico. Veverica pa se ji je zadrla, naj pleše in se pomika proti cilju. Želva jo je upoštevala in začela plesati. Vsi so jo čudno pogledali. Tekmovalci so se ustavili in gledali želvo, kako pleše. In takrat je želva zmagala.

Ko je želva prispela na cilj, je stekla k veverici in se ji zahvalila. Potem so jo poklicali sodniki, da jo bodo fotografirali, saj je dosegla prvo mesto. In tako je želva še danes dobra tekačica.

 

Sofia Lampe

TRI MAČJE SESTRICE

 

Nekoč pred davnimi časi so v majhni hišici živele tri mačje sestrice. Najmlajši je bilo ime Mici, srednji je bilo ime Cufi, najstarejši pa Pika. Nekega dne so se odločile, da bodo posadile vrtiček poln briketov. Ko so sadile brikete, so na vrtiček prišli štirje zlobni psi. Ti psi so hoteli pojesti mačke. Mici je vzela motiko in odgnala prvega psa. Cufi je vzela lopato in po glavi udarila drugega psa. Pika pa je vzela grablje in odgnala tretjega psa, četri pes pa se ni pustil in zato jih je začel loviti.

Mačke so hitro stekle v hišico. Bil je že večer in mačke so šle spat. Pika ni mogla zaspati, zato je šla na balkon. Z balkona je videla, da je vrtiček uničen. Ko je bilo jutro, je Pika rekla ostalim mačkam, da je vrtiček uničen. Mačke so se zmenile, da bodo šle na izlet. Vzele so nahrbtnike in odšle na potovanje. Hodile so po hribih, po gozdovih in šle so tudi mimo hiše, na kateri je bila tablica: PRODAMO. Odločile so se, da bodo kupile to hišo. Poklicale so rože in hišo prenovile. Počasi se je začelo ohlajati, dnevi so se krajšali in to je pomenilo, da se bliža zima. Naslednji dan je že zapadel sneg. Cufi je šla po božično jelko, ki so jo skupaj okrasile. Mici je šla kupit lučke in adventni venček. Pika pa je ostala doma in pekla piškote ter medenjake. Ko je bila hiša okrašena, so se mačke veselile.

Zvečer so si mačke naredile pravi božični večer. Prižgale so si svečke, na mizo so dale kekse in medenjake. Prižgale so si lučke na božični jelki in uživale v božičnem miru. Naenkrat je nekdo potrkal na vrata. Cufi je šla odpret vrata, a nikogar ni bilo. Spet je nekdo potrkal na vrata. Ko pa je Cufi odprla vrata, je tam stal pes. Mačke so se ga ustrašile in se skrile za mizo. Pika je šla k psu in mu rekla, da naj jih več ne lovi. Mačke so bile jezne na psa, saj jim ni bilo všeč, da jih ves čas zasleduje. Odločile so se, da bodo v miru preživele božič. Ko je pes videl, da so mačke mirne in da se ga več ne bojijo, je postal žalosten. Spomnil se je, da nima prijateljev. Mačke so videle, da je pes žalosten in so ga vzele medse. Pes se je razveselil novih prijateljic. Odločili so se, da bodo naredili veliko zabavo in tako so tudi storili. Ko so se zabavali, so zraven povabili še ostale prijatelje. Pes ni vedel, da ima nekdo lahko toliko prijateljev. Na zabavo so prišli še ostali trije psi. Ko jim je pes povedal, da so mačke njihove prijateljice, so postali tudi psi prijatelji. Z mačkami so sklenili trdno prijateljstvo. Na koncu so si naredili še torto, ki so jo skupaj pojedli. Ko je bil že pozen večer, so vsi odšli domov. Na koncu so vsi postali prijatelji in so se vsak dan obiskovali.

 

Vita Filipčič

NAJLEPŠI BOŽIČ

Nekoč je živela revna deklica, ki je vsako večer sanjala o najlepšem božiču. Vse njene  ko prijateljice so se vedno pohvalile, da so dobile najboljša darila. Ona pa sploh ni praznovala božiča. Naslednji dan je šla k prijateljicam, da bi vsaj malo videla prelepo božično drevo. Prišla je k prvi prijateljici, a je ni hotela spustiti noter, saj ji je rekla, da je preveč umazana. Šla je k drugi prijateljici, ampak pri njej je bilo enako. Šla je še k tretji prijateljici, prijateljica ji je odprla in takoj ko jo je videla, jo je spustila noter.

Vprašala jo je, če kaj rabi in pripravila ji je topel kakav. Vprašala jo je, če lahko samo pogleda njeno božično drevo. Prijateljica ji je dovolila, da pogleda. Rekla ji je, da naj pogleda pod drevo, saj je darilo zanjo. Revna deklica je takoj stekla k drevesu in vzela darilo ter se zahvalila prijateljici.

Čez nekaj dni se je prijateljica odločila, da bodo organizirali zbiralno akcijo za deklico in njeno družino, saj že dolgo sanjajo, da bi šli na počitnice. Zbrali so veliko denarja, bilo ga je dovolj za počitnice in prenovo hiše. V hiši so postavili tudi božično drevo, pod katerim je ležalo vse polno daril.

Deklici so se izpolnile sanje in to je bil njen najlepši božič.

Lara Čolnik, 7. razred
Mentorica: Ida Petek

Žan Kolarič

BOŽIČEK ARNOLD

Nekoč je živel deček Arnold. Zelo je imel rad božič in darila, imel pa je tudi veliko skrivnost. Želel je namreč spoznati Božička. Čez nekaj dni je bil božični večer.

Namesto daril je dobil pismo, v katerem je pisalo, naj ob polnoči pride v temni gozd. Ko je bila polnoč, je odšel v gozd, kot mu je bilo naročeno. V gozdu so bile sani s šestimi jeleni. Sedel je v sani, ki so se takoj pognale v nebo s hitrostjo 1000 km na uro. Dečku je skoraj odpihnilo zobe. Sani so se ustavile pri stari hiši. Hiša je stala na griču, ki je pokrit s snegov. Arnold se je odpravil v hišo. Hiša je bila zelo lepa. Odpravil se je po hodniku, nato pa v dnevno sobo, v kateri je ob kaminu sedel bolan Božiček. Božiček in Arnold sta se dogovorila, da bo Arnold odnesel otrokom darila. Deček je oblekel Božičkova oblačila in  sedel v sani. Tisto noč je Arnold otrokom razdelil darila in morda bo jih tudi vam, če se ni že nekje prehladil.

 

Katarina Vodopivec

SARIN BOŽIČ

Sara Tepež se je vračala iz šole, ko je slišala glas. »Hej, Sara!« Pogledala je nazaj  in zagledala črno mačko. »Hej, Arlos,« mu je odvrnila. Arlos je bil njen prijatelj od poletja. Ko je ugotovila, da razume živali, se je ves čas pogovarjala z njimi. Krajšale so ji čas v šoli, zdaj pa so se bližale počitnice. A ne katerekoli počitnice. Bližale so se božične počitnice. Sara je imela že 5 živalskih prijateljev. Arlos je bil pameten maček s fotografskim spominom. »Si videl kje Strelo?« ga je vprašala Sara. Arlos je pokimal in sekel. Sledila mu je. Pripeljal jo je do bele kobile. »Hej, punca,« je rekla Streli. Strela je bila bela pametna kobila. »Me odpelješ domov?« Strela ji je v odgovor zahrzala. Sara jo je zajahala in odpravili sta se proti domu. Sara je živela v lepi hiši na robu vasi. Hiša je bila rumena z zelenimi okvirji na oknih.

V hiši je bilo vse tiho. Stekla je v svojo sobo in dala svoji ribi matematično nalogo, sama pa legla na posteljo. Doma so jo čakali še trije ljubljenčki. Super pametna matematična riba Zlata, Leo, edini ptič, ki zna pisati in slovnični kameleon Kas.

Naslednji dan se je Sara pripravljala na božič. Takoj zjutraj je šla v trgovino, kjer je kupila darila, nato pa je doma še izdelala okraske. Zadnji dan šole je preživela s prijatelji. Naslednji dan je pripravila zalogo hrane, ki jo bo nesla živalim, ko bo sneg. Tisti dan je tudi pisala Božičku.

Ko se je naslednji dan zbudila, jo je čakalo prijetno presenečenje. Pravzaprav dve presenečenji. Prvo presenečenje je bilo, da je začelo snežiti, drugo pa smrečica ob vznožju stopnic. Živalim je nesla nekaj hrane in potem je cel dan krasila hišo in smrečico.

Dan pred božičem je z mamo spekla kekse, v svoji sobi pa je zavila darila. Dolgo ni mogla zaspati. Ko se je zbudila, je takoj stekla k smrečici. Našla je darila, vendar na nobenem darilu ni bilo zapisano njeno ime. Razžalostila se je. Stekla je v sobo svojih staršev. A ni jih bilo v sobi. Pogledala je še v sobo za živali, a tudi njih ni bilo. Tudi Strele ni bilo na vrtu. »Kaj če so jih ugrabili? Kaj če jih je požrla božična pošast?« je pomislila Sara. Še enkrat je pregledala celo hišo, a našla ni nikogar. Vse bolj se ji je zdelo, da je v hišo prišla božična pošast. Nenadoma je iz dnevne sobe slišala glasove in tiho premikanje. Najprej je mislila, da sta starša. Potem pa se je ustrašila. Kaj pa, če se je vrnila pošast še pome? Stekla je v svojo sobo in se skrila pod odejo. Ob sebi je imela svoj kij, s katerim je znala zamahniti, če je le želela. Slišala je korake po stopnicah. Pomislila je: »Božična pošast se približuje.« Sara je slišala, kako se odpirajo vrata. Bilo je konec z njo. »Sara, kaj je narobe?« je slišala znan glas. »Mama! Torej te ni pojedla božična pošast,« je vzkliknila in vrgla odejo s sebe. Po maminem zmedenem pogledu je vedela, da mora stvari razložiti. Tako je mami podrobno povedala, kaj se je dogajalo, odkar se je zjutraj zbudila.

»Sara, božična pošast ne obstaja. Zdaj pa pridi dol, ker te čaka presenečenje,« ji je mirno rekla mama. Sara je stekla dol in našla veliko darilo. Največje darilo, kar jih je videla, na njem pa je pisalo: Sari – od vseh tvojih prijateljev.

Tako je Sara preživela najlepši božič.

Luka Domajnko

BOŽIČNA JELKA

Pred davnimi časi je v gozdu živela jelka, ki je imela zelo rada otroke. Jelka je rasla in rasla. Ko je zrasla, sta prišla dva odrasla in jo posekala. Mislila je, da jo bosta uporabila za kurjavo. Ko sta jelko pripeljala domov, sta jo odnesla v hišo. Tam je gledala, kako se vsi zabavajo. Hotela se je tudi ona zabavati, a kaj ko je samo jelka in se ne more premikati. Ko se je naslednji dan zbudila, je videla, da je prekrita z belim snegom in rdečimi jabolki. Nato so jo okrasili še z belim trakom, rdečimi kroglicami in zvezdo na vrhu.

Vsi so jo občudovali. Na obisk je prišla tudi babica in bila je navdušena nad njihovo jelko. Ko se je zvečerilo, so se otroci odpravili k maši. Mama je ostala doma in pripravila svečano božično večerjo. Jelka pa naenkrat zaslišala zvoke, ki so prihajali iz dimnika. Prišel je Božiček. Imel je veliko vrečo na svojih ramenih. Pod jelko je postavil darila. Jelka mu je povedala, da so mu pripravili piškote in mleko. Ko je pojedel dobrote, se je vrnil skozi dimnik.

Otroci so prišli domov in videli so veliko daril. Hitro so se odpravili do daril in jih začeli odpirati. Vsi so bili zelo veseli, tudi jelka.

Mentorica: Alenka Kozar

Marcel Tompa, 7. razred
Mentorica: Ida Petek