9. razred

Ronja Vodopivec, OTROCI Z IGRIŠČA

Nekje na tem svetu je igrišče. Vem, vem, na svetu je veliko igrišč, a to igrišče je malo drugačno. Postavljeno je na robu vasi, ki je čisto tako kot vse druge vasi, s starši in otroki in hišami in internetom. Otroci, ki se tam igrajo, so čisto navadni otroci, dovolj majhni, da jih nič ne skrbi, a dovolj veliki, da pazijo drug na drugega. Tudi igrala so čisto navadna. Imajo gugalnice, tobogane, plezala in celo vrtiljak. Igrišče je veliko in zelo opremljeno, a posebnega ga dela prostor  ob njem. Stoji namreč zraven starega pokopališča. Na pokopališču, ograjenem z visoko kamnito ograjo, so pokopani ljudje, ki so umrli v prvi svetovni vojni, in ker so tla močvirnata, so namesto grobov tam majhne grobnice. A otroci z igrišča tega niso vedeli in si niso delali skrbi zaradi ograjenega prostora. Nekega dne so se žogali, ko jim je žoga zašla čez zid. Najmanjši otroci so zajokali, večji pa so poskusili splezati čez, a žal brez uspeha. Skoraj so že obupali, ko je žoga sama padla nazaj k njim. Z vrha zidu se je oglasil droben glasek: »Se lahko igram z vami?« Pogledali so gor in videli majhno deklico z dvema kitkama. »Pridi, » so jo povabili. V otroških očeh so bili vsi ljudje enaki, ne glede na videz. Premajhni so bili, da bi imeli predsodke in zato so deklico z veseljem sprejeli medse. Sicer so opazili, da se skozi deklico vidi igrala in da bledo modro žari, a so bili bolj navdušeni kot kaj drugega. Po zelo zabavnem dnevu so se poslovili in deklici pomagali splezati nazaj čez zid, ona pa jim je obljubila, da se bo jutri spet  prišla igrat. Naslednjega dne so se spet srečali in deklica je s sabo pripeljala svojega malega bratca, ki se je tudi pridružil igri. Tako kot ona je tudi fantek bil prozoren in rahlo svetleč.

Skoraj vsak dan se jima je pridružil še kdo, dokler ni bilo otrok iz vasi skoraj manj kot tistih izza zidu. Nekateri od svetlečih otrok so bili stari celo dvanajst in več, pa so se vseeno super razumeli z manjšimi od sebe in se niso imeli za kaj več, tako kot starejši otroci iz vasi. Nekoč so vsi otroci napeli vse moči in odprli težka vrata na pokopališče, da so njegovi prebivalci lahko hodili ven brez plezanja, pa tudi drugi so lahko prišli na obisk. Zelo so jim bile všeč majhne kamnite hišice, v katerih so svetleči otroci živeli. Njihovi starši so bili zelo prijazni in nekateri so imeli prozorne pse, mačke in neki deček je imel celo veliko papigo.

Tako so se otroci mirno skupaj igrali več tednov, dokler niso neki odrasli opazili odprtih vrat pokopališča, jih zaprli in celo zaklenili, zid pa celo obdali z bodečo žico, da se otroci tam niso mogli več igrati. Otrok s pokopališča potem dolgo, dolgo ni bilo na spregled in igrala so žalostno samevala.

Nekega dne pa so bili prvotni otroci z igrišča stari dovolj, da so postali tudi sami očki in mamice in so živeli v vasi. Obnovili so igrala in ne samo odprli vrata, temveč so tudi porušili zid. Meja med navadnimi in prozornimi otroki ni bilo več, starši pa so si obljubili, da jih tudi nikoli več ne bodo. To igrišče resnično obstaja in ta zgodba ni zgodba o duhovih. Je preprosto zgodba o majhnih in večjih otrocih, ki se skupaj igrajo. In tam, na tem igrišču, se še danes igrajo fantje in punce, duhci in živi, njihovi starši pa jih gledajo, se smejijo in se jim včasih celo pridružijo.

In vsaj jaz mislim, da bi, če bi se vsi razumeli kot otroci z igrišča, postal ta svet veliko lepši.

 

Ronja Vodopivec, PRIJATELJA

Ko se je začelo, je bil star šest. Navaden, majhen mulc brez prijateljev. Starša sta se ločila in ga tako ali tako nista marala. Bil je sam, mogoče najbolj osamljen šestletnik na svetu. Nato je nekega dne spoznal prijateljico, resnično nenavadno. Čisto mirno ga je čakala v njegovi sobi, ko je prišel iz šole in se prijazno smehljala. »Kdo pa ste, gospa?« je vljudno vprašal, lepa gospa pa se mu je priklonila: »Tvoja najboljša prijateljica, a ne veš?« In fantek je imel prijateljico. Ves dan sta se igrala skupaj, ker se gospa ni nikoli utrudila. Poznala je najboljše igre in  veliko se je smejala, ampak vedno z njim, nikoli njemu. Hecna je bila, ta prijateljica. Nosila je mavrična oblačila, imela je dolge vijolične lase in nos kot kornet, njene oči pa so bile kot mačje in različnih barv. In fantek in gospa stala ostala najboljša prijatelja za mnogo let in nikoli se nista skregala. Fantek je rasel in kmalu ni bil več fantek, ampak fant, star dvanajst let. Takrat pa se je vse spet spremenilo. Fantova mama je končno postala pozorna nanj, a šele potem ko ju je prvič slišala skupaj na vrtu.  »S kom se pogovarjaš?« ga je vprašala s kuhalnico v rokah. Začudeno jo je pogledal, kajti gospa je sedela zraven njega in odvijala liziko. »Z mojo najboljšo prijateljico, mami. A je ne vidiš?« »S kom? Ah, ne bodi neumen, dovolj si star,« je zagodrnjala in odšla v hišo. Fant je pogledal prijateljico in jo vprašal, zakaj bi bil neumen. In kaj je njegova mama mislila? A gospa je le zamahnila z roko. »Odrasli, saj veš. Liziko?«

A mama je za tem postala pozornejša in nekaj mesecev kasneje je fant dobil čudne rumene tabletke, ki jih je moral jesti. Vendar sta z gospo hitro ugotovila, da postane čuden po tem, ko jih vzame, zato je skrivaj nehal. Mnogo let kasneje je fant, zdaj že mož, odšel študirat v tujino. Tja gospa ni odšla in nenadoma je bilo, kot da nikoli ne bi obstajala. Mož se je sploh ni spomnil. Imel je druge prijatelje, kmalu tudi punco in potem ženo. Pa je vseeno nekaj pogrešal, čeprav še sam ni vedel, kaj. Ko je postal očka, se mu je zdelo, da je iz hčerkine sobe slišal nežno petje, a tam razen dojenčka, nikoli ni bilo nikogar. Ko je bila punčka stara nekaj mesecev, je na hitro planil v sobo in zagledal visoko gospo v pisanih oblačilih in očmi, različnih barv, kako pestuje zadovoljnega dojenčka. Šokiran jo je počasi poklical po imenu in prijazno se mu je nasmehnila. Odložila je dojenčico in stopila do njega. »Lepo, da se me spomniš.« Razmršila mu je lase tako kot včasih in izginila. Nikoli več je ni videl, a jo je  slišal, kako se smeje z njegovo vedno starejšo hčerkico. In bil srečen zanjo, saj je vedel, da ima najboljšo prijateljico na svetu. Gospo s hecnim nosom, ki so mu jo poslale sanje.

Gašper Koren, 7. razred
Mentorica: Ida Petek

Karin Adanič, POT DO SANJ

Za sedmimi gorami in sedmimi rekami stojita dve kraljestvi. Na desni strani stroji srečna, dobra kraljeva družino. V družini se je rodil prečudovit princ. Družina je ljudem dajala srečo in dobro voljo do življenja. Na levi strani pa je stalo kraljestvo, ki ni imelo niti iskrice sreče. Bila je obupana in razočarana. Ljudje so živeli v nesreči in obupu, da kraljestvo ne bo nikoli zaživelo. Vendar je imela kraljeva družina vzrok za svojo nesrečo. Pred leti se jim je zgodila nesreča. Grad je zgorel. In ljuba kraljica je umrla. Od takrat je kralj živel v obupu in s tem je vso kraljestvo in ljudi potegnilo v žalost, v žalost, ki ji ni konca. Nedaleč stran pa je bila mala vasica na sredi gozda. V tej vasici so živele vile in vilinci. Bili so zelo prijetna bitja. Imeli so dobro srce, živeli so v harmoniji in sožitju. Mladi princ v dobrem kraljestvu je bil navihan mladenič, ki ni poznal meja. Rad je poskakoval naokrog in motil osebje. Vendar z leti, ko je odraščal, se mu je želja po navihanosti zmanjšala. Odrasel je v zavzetega, prijaznega princa, ki je imel rad svoje ljudi in bi zanje predal tudi svojo krono. Ni mu bilo mar za bogastvo, ampak za ljudi. Ljudje so ga spoštovali in ga imeli radi. Kraljestvo je raslo naprej. Vendar v obupanem kraljestvu se je obup širil postajal vedno večji. Kralj je prišel tako daleč, da se je odločil, da bo odšel k vilam in jih prosil za pomoč. Bil je zelo prepričan, da mu bodo znale pomagati. Vendar ko je prišel k vilam, je izvedel, da mu ne morejo pomagati. Vedele pa so, da mora na pot vse do starega gradu, ki stoji na oddaljenem kraju, ki ga večina niti ne pozna ter da bo v tistem gradu našel, kar išče. Ta grad so nekoč poseljevale čarovnice, ki so imele ogledalo, ki je imelo posebno moč. Vsakič, ko se je kdo pogledal vanj in zagledal svoje oči, je videl, kako se njegove sanje v hipu uresničijo. Vendar pa mora paziti, kajti pot je zelo nevarna in se mu lahko kaj zgodi. Novica, da bolj kralj odšel na pot za sanjami, se je razširila po celem mestu, tudi do sosednjega kraljestva, kjer je princ postal po teh letih kralj. Čeprav je bil dobrega srca, je imel veliko težavo. Bil je namreč zaljubljen v mlado dekle, ki je živelo v bližnji, mali vasici. Bila je zelo mila deklica, ki je bila hčerka velikega kmeta, ki je prideloval za kmeta. Težava je bila v tem, da je zakon prepovedoval, da se kralj poroči s kmetovo hčerko. Zato se je odločil, da bo s kraljem iz sosednjega kraljestva odšel po svoje sanje. Tako se je odpravil po svoje sanje. Pot je začel zelo ponosno, da počne tako dobro stvar za svojo ljubezen. Vendar ko se je stemnilo, je konj zaslišal tuljenje volka. Konj se je prestrašil in zbežal kdo vem kam. Kralj ni bil prestrašen, bil je brez skrbi. Zgodaj zjutraj se je odpravil na pot. Komaj je prehodil par metrov, že je zagledal kralja iz sosednjega kraljestva. Ljudje so ga klicali jokajoči kralj, zato ga je tudi on poklical tako. Ustavil se je, zlezel je s konja ter s presenečenim pogledom pogledal kralja, ki je bil utrujen in zadihan od poti. Najprej sta se čudila, da se srečata. Kasneje pa sta s pogovorom prišla do spoznanja, da bo pot lažja, če si bosta pomagala. Dolgo sta tavala in hodila. Bila sta že čisto utrujena in naveličana. Tudi vode jima je pričelo primanjkovati. Končno sta prišla do gradu. Bil je velik, temen in poln netopirjev. V gradu so v skoraj vsaki luknji živele miši. Slike so bile stare in na večini slik so bile čarovnice zbrane v krogu, kjer izvajajo obrede. Kar streslo ju je. Naenkrat sta zaslišala glas, vendar ni bilo nikogar. Zagledala sta mizo, ki ju z velikimi očmi opazuje. Bila sta presenečena. Pokazala jima je sobo, polno ogledal, ki se bleščijo v snu noči. Povedala jima je, da bosta tu našla, kar iščeta. Iskala sta ure in ure. A nenadoma zagledata ogledalo, ki se je najbolj bleščalo od vseh. Kralja sta se zahvalila mizi za pomoč ter se odpravila do kraljestva. Vso ljudstvo iz obeh kraljestev ter vsi vilinci in vile so ju že čakali. Tudi kraljevo dekle. Vse ljudstvo je od takrat živelo v miru in harmoniji ter polni sanj in želja. Kraljestvi sta se združili in to kraljestvo je bilo najmogočnejše na vsem svetu. Bilo je mogočno in veliko. In še danes govorijo o njem …

Eva Kegel, ČOKOLADNI LA LA LAND

Kako je grozno to življenje. Vsaj zame je. Starša se ločita in mislita, da na mene to ne bo vplivalo. Pogrešam trenutke, ko sem skupaj z družino in bratom, ki ga ni več na svetu, preživljali lepe, živahne in srčne dneve. No morem verjeti, da se življenje lahko tako hitro obrne na glavo. Da ne omenim samo družine, tudi najboljšo prijateljico bom izgubila. Oče se je odločil, da se bom z njim preselila na drugi konec Slovenije. Joj. Še  z mačeho bom morala živeti, ki je bila tečna že po prvem spoznanju z mano.

Načrt je bil, da se selim že ta mesec, ampak oče je na mojo prošnjo počakal na maj. 15. maj je bil dan, ko sem zapustila svoje otroštvo v Prlekiji in naslednja najstniška leta prenesla na Gorenjsko. Novo stanovanje bilo kar v redu, vendar nič posebnega. Odločila sem se, da bom tičala v tej sobi do konca življenja, če bo treba, dokler spet ne bo kot je bilo. Nekako sem tolažbo našla v pisanju dnevnikov, kateremu sem zaupala vse skrivnosti in žalitve novih vzvišenih, samovšečnih sošolcev. Še narečje, ki so ga govorili, je bilo antipatično. Vse mi je šlo na živce in vse to je preživljal moj dnevnik. Na podlagi dnevnika sem dobila občutek, da sem pridobila znanje za pisateljico, zato sem se z željo za prihodnost 100-odstotno odločila. Meseci so minevali, meni pa je še vedno bilo bedno in grozno, pa čeprav se je vsaj v šoli malo pomirilo. Moja soba drugega ni slišala kot moje jecljanje in stokanje o bednem življenju.

Zadnje tedne pa sem zgoraj na podstrešju slišala nizke, otroške glasove. Po dolgem času sem se le odločila, da pogledam, kaj se zgoraj dogaja. Kot vedno me življenje ni presenečalo in verjetno  bom ugotovila, da so ti zvoki bili samo v moji glavi. Ko pa sem zapuščala podstrešje,  je prah iz stare omare padel na tla. Bilo mi je čudno, ampak sem pogumno odprla vrata omare z mislimi, da če bom umrla, me nobeden ne bo pogrešal. Pogledala sem v omaro in na sredini omare je bila zelo debela knjiga, ki je izgledala kar čarobno. Bila je zelene barve in ovita s stebli in koreninami vrtnice. Vprašala sem se, zakaj cvetje že ni  ovenelo. Radovedno sem odprla knjigo, bila je polna čarobnih naravnih in čokoladnih misli. Na glas sem prebrala prvo misel in sprva je bilo vse normalno. Čez 30 sekund pa sem dobila grozne bolečine v trebuhu. Bolečine so postajale vse hujše. Nenadoma se mi je začelo tako vrteti, da sem okoli sebe videla samo nerazločen močan veter. Zvila sem se v klobčič od strahu in od tistega časa dalje se nisem več ničesar spomnila, dokler nisem odprla oči. Zagledala sem lepo zeleno naravo s polno drevesi, rožami, grmi in … čudnih živali. Dolgo sem razmišljala, kaj so te živalce bile, ampak me je najprej zajel prečudovit vonj v tej deželi, katere imena ne poznam. Vonj po mojih presenečenjih ni bil od rož ali dreves, ampak od čokolade. Sledila sem temu vonju, dokler me niso te čudne živalce ustavile. Rekle so mi, da ne smem naprej, še prej pa so me vprašale, kdo sem. Odločno sem jih najprej vprašala, kdo so one. Predstavili so se kar v rimah: Smo škrati, katerim se čokolada ne sme pobrati. Slišala sem čokolado in takoj so se mi oči široko odprle. Po dolgem pogovoru z njimi sem ugotovila, da so  pridelovalci čokolade, ki jih vodijo kralj in kraljica.

V tej njihovi deželi pa je bila znana velika težava. Pridelovalci vanilije so bili zelo nevoščljivi, saj so pridelali manj in niso bili tako slavni kot čokoladarji. Na vsak način so želeli uničiti čokoladno deželo. Potrebovali so orožje, s katerim bi se lahko branili kadarkoli bi se hoteli. To orožje je bilo znano. To naj bi bila trobenta, ampak drugačna kot jo poznamo mi. Ta bi s trobljenjem pregnala vanili škrate, ki ne morejo prenesti tega zvoka. Težava je bila v tem, da se koščki trobente skrivajo v najtežjih predelih te dežele. Po tem pogovoru sem začutila spet tiste krče in kar naenkrat sem se vrnila pred omaro na podstrešju. Naslednji dan sem spet naredila enako in sem se spet pojavila v deželi.

Ker imam rada čokolado in ker bi rada v življenju naredila nekaj pametnega, sem pomagala pri iskanju teh koščkov. Vsak dan druga misel in vsak dan nov kos. Bilo je zelo težko, ampak mi je uspelo. Premagali smo jih in ta dežela je še naprej živela v miru. Kralj in kraljica sta mi pred vsemi čestitala in podarila sta mi 365 kg čokolade, 1 kg za vsak dan. Končno sem bila ponosna na svoje življenje, čeprav le v mojih sanjah in dnevniku.

8. razred

Julija Vogrinec, DEŽELA OKELM DEM (MED MLEKO)

V deželi OKELM DEM je bilo vse mlečno in medeno. Ta dežela je imela le 7 hiš. Vsaka izmed hiš je bila barvna, čudovita, bleščeča in razkošna, zato je v deželo prihajalo veliko obiskovalcev. V vsaki izmed hiš so živeli najrazličnejši ljudje iz vseh držav in narodnosti. Bili so pametni, prijazni in veseli. A bolj kot so si bile hiše podobne, so se ti ljudje med seboj razlikovali. V prvi hiši, ki je bila last šivilje,  je bilo polno šivank in starega blaga, iz katerega je šivilja Rogljička rada vsakomur zašila vse, kar si je zaželel. Druga hiša pa je navzven razkrivala, da v njej živi stari pek po imenu Hlaček, ki je pekel kruh in ostale slaščice za celotno deželo. Tretja hiša pa ni bila podobna hiši, saj je imela posebno obliko. Podobna je bila želvi, zelo veliki želvi. V njej je živela prodajalka Pika, ki je imela trgovino z živalmi. Zelo rada je pomagala pobeglim živalim najti nov dom, ki bi bil prijazen, topel, nasmejan in igriv. Najbolj pomembno pa je, da bi bil varen. V četrti hiše je živel učitelj Ključ, ki je učil slovenščino in je bil najbolj pozoren, da so učenci pisali ločila, saj so jih velikokrat pozabljali. V peti hiši pa je živela avtomehaničarka Cvetka, ki je imela svojo popravljalnico za avtomobile. Šesto hišo pa je imela v lasti cvetličarka Domišljijka, ki je imela poln vrt cvetočih, dišečih in svetlečih cvetlic. Sedma hiša, ki je bila tudi zadnja v deželi, pa je bila prav posebna. V njej ni živel nihče. Čeprav je bila prazna in osamljena, je v sebi skrivala neko čarobnost. V njej se je namreč nahajala domišljija vseh otrok, staršev in starih staršev. Vsak, ki se je sprehajal mimo, je rad pokukal v to domišljijsko hišo in že si je izmislil kakšno zgodbo ali pa pripovedoval nenavadno prigodo.

Ljudje v tej deželi so bili srečni in zadovoljni, saj je bil njihov domišljijski svet izjemno bogat. Tako so preživljali svoje dneve, mesece in leta s pripovedovanjem zgodb. In tako se bo nadaljevalo še naprej, dokler bo v hiše še dovolj  domišljije za zanimive zgodbe.

Jakob Plajnšek, SLADKOR SE NA DEŽJU TOPI

Nekoč je živel deček po imenu Aljaž. Deček je oboževal sladkarije, še zlasti karamelo. Jedel je vse vrste sladkarij, od karamelnih bonbonov do evrokrema. Starša sta mu govorila, da ne sme jesti toliko sladkorja, saj ga bo še zmanjkalo.

Neke noči je Aljaž sanjal, da je letel z letalom. Z letala je skočil s padalom in pristal je v čudni deželi. Kamor koli se je ozrl, je videl sladkarije in bonbone. Na drevesih, gromozanskih sladkornih vrelcih. Tam je bilo tudi veliko število gaziranih pijač.

Aljaž je šel takoj pit gazirane pijače, potem je začutil lakoto, zato se je odpravil v gozd na lov za gumijastimi medvedki. Ko se je najedel gumijastih živali, je začutil nekaj v ustih, natančneje v zobeh. Pogledal se je v ogledalo iz karamele. Takoj je opazil, da mu po zobeh vrta črviček. Aljaž ni vedel, kaj naj naredi. Od strahu se je začel močno potiti in nemirno premikati sem in tja. Nato se je zbudil.

Oddahnil si je, saj so bile le sanje. Čez nekaj časa je ponovno zaspal. Vrnil se je v iste sanje, vendar je tokrat našel telefon in imenik. V imeniku je poiskal številko trgovca, ki je prodajal  super  medgalaktične zobne ščetke in zobne paste. Hitro je poklical trgovca in zobni pripomočki so takoj prispeli. Temeljito si je očistil zobe.

Aljaž je sklenil, da se mora znebiti sladkorne dežele, zato je poklical deževni oblak in ga prosil za nekaj dežja. Oblak je takoj privolil in začelo je močno deževati. In kaj se je takrat zgodilo? Vsi vemo, da se sladkor na dežju stopi.

7. razred

Ivona Mes, ČUDEŽNA SANJSKA DEŽELA

Nekega sončnega dne je živela revna družina, mož in žena, ki sta imela dva otroka. Mati je ves čas čistila, pospravljala in skrbela za vzgojo otrok, oče  pa je bil gospodar hiše. Otroka, ki jima je bilo ime Mojca in France, nista smela hoditi v šolo, daj ni bilo denarja za šolnino. Nekega dne, ko sta se Mojca in France sprehajala po gozdu, sta zagledala vedro. Na njem je pisalo: Daj si to vedro na glavo, se 3-krat zavrti v deno smer in pristal boš v čudežni deželi.

Najprej sta se malo obotavljala, ampak na koncu sta se odločila, da poskusita. Bilo ju je zelo strah, ampak radovednost ju je premagala. Odpihnilo ju je daleč čez obzorje in že sta pristala v nenavadni  deželi. Videla sta, da sta se povsod cedila med in mleko. Dišale so sladke torte, ki so čakale, da jih nekdo poje. Otroka sta začela hiteti do njih in v trenutku sta jih pojedla. Nato sta si postregla še z medom in mlekom. Ko sta se najedla, sta se odpravila pogledat, kaj zanimivega je še v tej deželi. Zagledala sta neko vilo in na njej je pisalo: Vstopi v čarobno vilo. Od zdaj naprej je samo tvoja in nihče ti je ne more vzeti. V vili je bilo polno čokolade ter seveda veliko mleka in medu. Našla sta listek, na katerem je pisalo: Če zapustita to hišo in jo zavržeta, se nas pazita. Postalo ju je strah, da se ne bosta mogla nikoli več vrniti.

V hiši sta našla telefon in poklicala sta policijo in jo prosila, če lahko obvestijo njune starše. Dala sta tudi natančna navodila, kako lahko pridejo v to deželo.

Čez nekaj časa sta v deželo prispela njuna starša, ki sta bila močno zaskrbljena. Najprej sta ju skregala, želela sta ju celo natepsti. Nato sta se ozrla naokoli in ugotovila, da je to res nenavadna dežela. Rekla sta, da bodo ostali, dokler bodo imeli hrano.

Tako so živeli v veliki lepi vili ob robu gozda. Bilo je magično. Otroka sta v vili našla še štiri telefone in tako so se lahko povezali z zunanjim svetom, predvsem s svojimi prijatelji.

Spoznali so tudi nenavadne živali, ki so družini pletle različna oblačila. Ponoči, ko so spali, pa se je ponovno pridelovala hrana. Nikoli ni zmanjkalo medu, mleka in čokolade. Vsako jutro je bilo bolj pravljično, pričakalo jih je namreč še več okusne hrane. Najbolj všeč pa je bilo otrokoma, da sta se lahko izobraževala na domu, saj so imeli dovolj denarja za to. V hiši je bilo tudi zlato in zlatniki, s katerimi so plačevali šolnino.

Vasica, v kateri so živeli, se je imenovala Tihi mirni kotiček. Ta vas je bila oddaljena od glavnega mesta in ostalih znamenitosti le nekaj kilometrov. Mesto se je imenovalo Čudežne sanje. Država pa je imela še posebej nenavadno ime: Zaželi si kaj in se ti uresniči. V državi je uradno živelo le 48 prebivalcev.  To državo so lahko obiskali le redki.

V Tihem mirnem kotičku je bilo celo življenje dovolj vsega. Imeli so med, mleko in čokolado, ki je prej sploh niso poznali. Bilo je kot v sanjah. V deželi so ljudje živeli okrog 560 let. In celo življenje so bili srečni. V trgovini ni bilo potrebno plačevati. V deželi Zaželi si kaj in se ti uresniči je življenje zelo mirno. Vse, kar si zaželiš, moraš napisati na listek in vreči v najbližji ribnik, jezero ali reko in v 12 urah se ti želja uresniči. V tej deželi izdelujejo tudi majhna kolesa na elektriko, s katerimi sta se lahko Mojca in France vozita. Odrasli pa so imeli tudi avtomobile, ki so bili zelo hitri, saj so v 3 minutah prevozili kar 20 km. Za vožnjo z avtomobilom niso potrebovali izpita. Avtomobili so bili tudi zelo varni, tako da niso poznali prometnih nesreč.

Družina je ugotovila, da lahko v takem razkošju živijo celo življenje. Če pa se slučajno vrneš v gozd in si na glavo daš vedro, se zavrtiš, prideš nazaj v svojo domovino. Vendar se lahko zgodi, da te ubijejo. V vili Tihi miren kotiček je bilo opozorilo, da je ne smeš nikoli zapustiti. Družina je tam živela vseh 560 let. Ko so umrli, je vila ponovno samevala. Kar precej časa je čakala na novega lastnika.

David Tkalčič, 8. razred
Mentorica: Ida Petek

Ronja Slavič, VESELA DEŽELA

V pravljični deželi, ki se nahaja daleč stran od nas, se dogajajo nemogoče stvari. To, kar sanjaš, se tudi zgodi. Ampak v tej deželi je še ena posebnost. Imenuje se Vesela dežela, torej v tej deželi ne moreš biti nikoli žalosten ali se jokati. Če imaš kakšno težavo, kar pa se zgodi redkokdaj, lahko greš k prijazni čarovnici, ki se s tabo pogovori in reši vsako težavo. Ime ji je Veseloprijazna čarovnica in živi daleč vstran. Če prideš do nje, ji moraš najprej povedati tri šale, nato pa te spusti v hišo.

Blizu gradu stoji šola. Ta šola ni kot naša. Ima 7 nadstropij, vsak razred je v svojem nadstropju. Njihova ura traja 30 minut, nato pa imajo 15-minutno pavzo, da si lahko pripovedujejo šale in se zabavajo. Imajo 3 šolske ure, začnejo ob 8.30, končajo pa ob 10.30. ob petkih imajo v gledališču Razred se predstavi. Ob 11. uri prične 1. razred in nato vse do 7. razreda. Vikend pri njih traja 3 dni, od ponedeljka do petka hodijo v šolo, v soboto, nedeljo in na veseli dan pa so doma.

Blizu šole je živela tudi deklica, ki je bila posebna. Stara je bila 7 let, ko je začela hoti v šolo. Ime ji je bilo Veselopridna deklica. V deželi so vsem dali najprej ime Vesel ali Vesela, nato pa lastnost, ki so si jo starši želeli, da jo otrok ima. Deklica je živela sama v lepi hiši, ki jo je sama urejala. Vsak dan po šoli je k sebi domov povabila svojo najboljšo prijateljico Veselotrmasto, ki je bila trmasta, a hkrati tudi prijazna. Nekega dne je deklica Veselotrmasta bila zelo trmasta in nesramna do staršev. Takrat sta jo oče in mati nagnala iz hiše in ker ni nobeden  od sorodnikov stanoval v bližini, se je odpravila k prijateljici Veselopridni. Veselopridna jo je lepo sprejela in začeli sta urejati hišo za 2 osebi. Nista imeli denarja na pretek, a hišo sta si uredili po svojem okusu. Bilo je že pozno, a jima ni bilo mar, saj je bil naslednji dan veseli dan, ko so vsi otroci doma. Tudi deklica Veselotrmasta je bila posebna, kar je sanjala, to se je tudi naslednji dan zgodilo. Tisto noč je sanjala, da bo zjutraj, ko se zbudi, kup denarja na mizi in tako ne bi bili več revni. Zjutraj se je zbudila in čudež, na mizi so jo pričakali kupi denarja. To je bila njun najlepši dan. Takoj sta odšli v trgovino in si kupili veliko živil, novo posteljo, barvo, da si bosta prepleskali stene, novo pohištvo in vse, kar rabita. Tisti veseli dan je bil zelo dolg in bili sta že močno utrujeni, zato sta se uredili za spanje in odšli spat. Veselopridna dolgo ni mogla zaspati, saj jo je mučilo, da nista nastavili budilke, a si je vseeno mislila, da jo je nastavila Veselotrmasta. Ko se zjutraj zbudita, vidita, da je ura že 5 minut čez pol devet. Veselopridna in Veselotrmasta pa se  morata še urediti. V šolo sta prišli ob 9. uri, torej po prvi uri in imeli so odmor. Njihova šola je bila vesela, vsi so bili veseli, a hkrati je bila šola tudi stroga. Če si zamudil 5 minut ali več, si moral v klet, kjer si 3 dni moral pisati, da nikoli več ne boš zamudil. Dekletoma to ni bilo težko, saj sta radi pisali in vedno sta bili veseli, a skrbelo ju je za hrčka, saj sta ga kupili ravno prejšnji dan in še ni bil navajen na nov dom in kletko. A v tej deželi se delajo čudeži in hrček si je kar sam odprl kletko ter si postregel zajtrk, kosilo in večerjo. Na tleh je našel nekaj solate, ki jo je jedel kar tri dni. Po treh dneh so deklici spustili in takoj sta odhiteli k hrčku, s katerim je bilo na srečo vse v redu. Od tistega dne naprej nikoli več nista zamujali, ko pa sta bili starejši, si je vsaka poiskala svojega fanta in skupaj so živeli v hiši srečno do konca svojih dni.

Lara Čolnik, BOGINJA SANJ

Tam nekje skrajno na jugu, nihče ne ve točno, kje je to, je bila majhna dežela. Tam živi le nekaj ljudi in dežela sama po sebi ni nekaj posebnega. Posebno pa je to, da imajo otroci vsako noč najlepše sanje. Otroci imajo najlepše sanje zaradi kamna, ki se je okrušil od najlepše zvezde in padel na Zemljo. Tisti, ki niso verjeli v moč kamna, ne verjamejo in nimajo sanj. Nekateri pa so prepričani, da kamen ne povzroča sanja. Takega mnenja sta bila tudi Miha in Jaka. Želela sta uničiti kamen. Zato sta nekega dne naredila načrt, kako bosta ukradla in uničila kamen. O tem pa sta izvedela otroka Mojca in Luka, ki sta verjela v moč kamna. Želela sta preprečiti načrt, a bilo je že prepozno. Miha in Jaka sta kamen že ukradla in ga skrila. Mojca in Luka sta povsod iskala, pomagali so jima tudi drugi otroci iz dežele. Sledi so jih privedle do Mihe in Jaka, ki sta hotela uničiti kamen. S tem sta hotela dokazati, da kamen nima posebne moči. Ko sta začela udarjati po kamnu, se je na nebu prikazalo nekaj najlepšega, kar so kdaj koli videli. Bila je boginja sanj. Povedala je, da je ona dala kamen na Zemljo, saj pred tem  otroci niso sanjali. Prej je bila dežela siva, s sivimi mislimi. Ko pa so otroci začeli sanjati, je dežela postala vesela in polna pisanih barv. Otroci so peli, plesali, risali in se igrali. In zato je še posebej pomembno, da nihče ne uniči čarobnega kamna sanj. Od tega trenutka sta tudi Jaka in Miha verjela v moč kamna in besedam boginje sanj. In veste kaj? Tudi onadva sta že prvo noč sanjala najlepše sanje.

Gašper Koren, LUKEC

Živel je deček, ki so ga klicali Lukec. Mama mu je umrla, ker se je zastrupila z umazano vodo, kakor mu je rekla teta, oče pa je  nekega dne odšel in nihče ne ve, kje je. S teto in stricem je živel v Dolgi ulici št. 33 b. Imel je 12 let in  obiskoval je  7. razred v svojem kraju Grozovil. Teta in stric ga doma nikoli nista opazila oz. skoraj nikoli. Zavedala sta se samo takrat, ko se jima ni dalo kaj storiti ali ko je prišla nova položnica iz šole. Lukec šole ni niti malo maral, saj mu je bil dolgčas, ker so se mu vsi smejali zaradi njegovih nenavadnih las, ki pa so bile raznih barv. No, pravzaprav so se mu lahko spreminjali. Ko ga je bilo strah, so se mu obarvali na temno vijolično, ko ga je bilo sram, so se spremenili na roza, ko pa je bil zadovoljen, so bili modri, zeleni ali oranžni. Zaradi tega je dvakrat pristal v psihiatrični bolnišnici, saj ga je tja prijavila njegova učiteljica, ki je bila zelo disciplinirana in vedno uglajena. Ker se mu spreminja barva las, nosi kapo z logotipom svojega najljubšega kluba v košarki, to pa je Clevland Cavaliers iz lige NBA v Ameriki.

Kadar pride domov, se zapre v staro, pusto sobo, kjer naredi domačo nalogo. Nima nobene  slike svojih staršev, a ju vseeno zelo pogreša.

Nekega dne v juliju pa je dobil pismo. Ko je prišel iz šole, je na svoji stari postelji zagledal pismo. Še sam ne ve, kako se je znašlo tam. Hitro je poklical strica Ferda. Ferd najprej ni hotel priti, ko pa je slišal, da je prispelo pismo, je pritekel po stopnicah in začudeno gledal pismo. Hitro ga je odprl in začel brati:

3. julij 2017

Dragi Lukec!

Z vsem spoštovanjem ti povem, da si sprejet na šolo za nadnaravne otroke. Pouk se prične 1. septembra, ob 10. uri. S seboj imej naslednje:

– knjigo za lasno čarovništvo,

– zvezek za risanje in pisanje (neskončni),

– knjigo Kako ukrotiti pošasti v Pošastnem dolu,

– knjigo Vsi na šoli Krembridge.

Vse najdeš v Zajčjem dolu na ulici št. 10. Pote bo prišel eden izmed čarovnikov.

 

Lep pozdrav

profesor Strela

 

»Nikamor ne boš šel,« je dejal stric Ferd. »Če boš samo poskusil, te bom zaprl v sobo in 3 mesece ne boš videl dnevne svetlobe.«

Minili so dnevi in napočil je zadnji dan, da gre iskat vse stvari. A Lukec ni mogel nikamor, saj je dal stric zazidati okna in vstaviti železna vrata. Skozi majhno odprtino v vratih mu je dajal zelo majhne količine hrane. Ko je neke noči ravno odbila polnoč,  se je v stropu napravila luknja. Kot bi vanjo udarila strela, no, saj pravzaprav je udarila strela. V sobo je  hitro priletel stric s šibrovko. Ampak stric je bil ves zaspan in je pozabil na metke. Po Lukca je prišel nenavaden mož, ki ga stric ni mogel ustaviti.

Naslednji dan  je Lukec nenavadnega moža vprašal, kako mu je ime in on je rekel, da je profesor Strela. »A, torej vi ste mi pisali?« je vprašal Lukec. »Ja, jaz sem.« Ko sta kupila vse stvari, sta se odpravila na neko super hitro letalo. V šoli Krembridge sta bila nekje v 7-ih urah. Oba sta izstopila in Lukec je bil ves začuden. Tam je pred njim stala gromozanska šola. Sezidana je bila iz jekla in marmorja. Profesor Strela je  vsem  učencem povedal, da se morajo napotiti v svoje tabore:

– tabor 1 – Vražjekrvci – srednje veliko učencev,

– tabor 2 – Spretnokrvci – veliko učencev,

– tabor 3 – Športnokrvci – srednje veliko učencev in

– tabor 4 – Vsekrvci – malo učencev.

V tabor št. 4 je bil poklican tudi Lukec. Moral je iti k prof. Izginuli. Ta profesor je lahko s tega mesta izginil in se drugje pojavil. Ob 10. uri  so odšli v svoje tabore, v štiri stolpe Krembridga. Tam so odložili vso prtljago in se napotili na ogled šole ter zunanjosti. Prišli so do glavnega večnamenskega prostora. Uporabljali so ga kot avlo, jedilnico in igrišče za šport, imenovali so ga ALEGOL. Igrišče je bilo razdeljeno na 2 polovici. Na sredini je bila črta. Igrišče je dolgo 20 m in široko 15 m. Na obeh straneh je gol. Igralci morajo zadeti gol s svoje polovice, čeprav lahko žogo vzamejo tudi na drugi polovici. Žoga lahko brcneš ali vržeš samo s svoje polovice. So tudi avti in avtogoli se prištejejo nasprotniku. V tem športu so že vrsto let zmagovali člani 3. tabora.

Potem so pa odšli ven in tam zagledali most iz kreme, po katerem ima šola tudi ime. Med njimi so letale različne žuželke in metulji, ki so se jim svetile peruti in trup. Potem so zagledali mogočnega belega jelena in konja, ki sta bila tam.  Jelen je lahko letel, zato je imel tudi bela krila. Čistilke in služabniki so bile neke zelene spake, ki so spominjale na žabo. Slap je tekel navzgor namesto dol in mehurčki so šli dol namesto gor. Potem pa so prišli do nekih po nebu plavajočih kamnitih otokov. Tam so gojili posebno vrsto trave in različne rastline za kosilo in večerje. Na največjem otoku pa so gojili neke ptiče, ki so lahko govorili. Ti ptiči so bili za obrambo, saj so te s kljunom lahko tako kljunili, da si lahko umrl.

Po koncu dneva so odšli na večerjo v gromozansko jedilnico. Lukec je s svojimi lasmi najbolj izstopal, zato ga je opazil tudi ravnatelj šole. Ker ravnatelj ni vedel, kako mu je ime, je šel pogledat v knjigo Vsi na šoli Krembridge.

Naslednji dan je Lukec odšel k predmetu za pošasti. S seboj je moral imeti knjigo o pošastih. Zanimivo je bilo, da je bila že knjiga kot pošast in si ji moral reči: »Umiri se,« da se je umirila. Spoznavali so razne pošasti, ki so bile grozne in tudi zanimive.

Naslednji predmet je bil povezan z njegovimi sposobnostmi. Vsi učenci so imeli različne knjige. S pomočjo teh so se naučili, kako uporabljati to nadnaravno moč. Če je Lukec rekel: »Stegnite se,« so se njegovi lasje stegnili zelo daleč in je tako z njimi lahko zagrabil, kar je bilo daleč stran. Sedaj je obvladal barve svojih las in lahko jim je naročil, da kaj naredijo namesto njega. Zato je tudi vsakemu od čistilcev in služabnikov dal las, da jim ni bilo treba več toliko delati.

Enkrat pa je na šoli prišlo do velikega  prepira med učitelji in vsemi sodelavci. Začelo je grmeti, se bliskati in tako je eden izmed učiteljev padel skupaj z ravnateljem s stolpa. Na srečo pa je to videl Lukec in hitro stegnil svoje mavrične lase ter oba zgrabil. Vse se je dobro izteklo in Lukec je bil povišan. Za nagrado je  dobil  svojega jelena, bil je sprejet v ekipo Alegola in je tako zastopal svoj tabor.

Na turnirju sta iz vsake ekipe tekmovala 2 tekmovalca. Vsekrvci so prišli vse do finala, kjer so se potegovali za naslov proti Športnokrvcem. Tekma se je igrala do 5-tih zadetkov. Športnokrci so vodili že 3 proti 0. Ampak potem sta s Lukec in sotekmovalec organizirala in zmagala za 1 gol. Bila sta v ponos svojemu taboru in zato je lahko ves tabor odšel na Kremni most. To se je zgodilo prvič po 20-tih letih.

Potem se je odšel v tabor pogovorit s svojim sotekmovalcem, ki se je imenoval Vsemogoč. Prosil ga je, če bi mu lahko za trenutek pričaral njegovo mamo, da bi se lahko z njo pogovoril in jo vsaj za nekaj časa ponovno videl. Ko mu jo je pričaral, se je Lukec zelo razveselil. Mama mu je rekla, da ni umrla, ampak da ga čaka, da bo jo Lukec obiskal. Lukec se je takoj pognal na svojega jelena in se podal v daljni svet iskat mamo. Odšel je z nasmehom, saj je vedel, da jo bo zagotovo našel in z njo preživel čudovite počitnice.

Mentorica: Alenka Kozar