GILJOTINSKI KONEC
Zmaj na kosce se razleti,
krona izpuhti.
Mladeniča panika pograbi,
iz rok vajeti izpusti.
Konj zarezgeta,
mladenič pa na tla.
Konj v galop se spusti,
za njim le prah se vidí.
Mladenič vstane, se začudi:
»Kaj s tem konjem je, pri grudi?«
Zdaj mladenič vidi luč,
predor, ki potegne ga vase tako močno,
da mladenič spreminja obraze.
Mladenič zbudi se v čudnem kraju,
malo je podoben raju.
Vidi starca sivega,
s pal’co staro, poglej no ga.
Starec pravi: »Krone ni!
Ta znak res lepo ne vidi –
domov prišel boš, o ne,
nekaj groznega čaka te.
Mladenič spet zbudi se tam,
kjer v prahu obležal je nam.
Žre ga grozna misel,
da povedat bo moral »pa, pa«.
Pred njim giljotina se iskri,
saj krona, puf! je ni.
Mladenič res končal je tam,
pod rezilo šel je nam.
Zdaj njegova glava ždi
v košari krvavi.
Zdaj njegova duša šla je
neznano kam – »pa, pa«.
Aneja Šoštarič, 8. razred
RESNICA VREDNA GLAVE
Zmaj raztreščil se je,
krona z njim izginila je.
Mladenič vrniti upal ni se.
Ko kralj izve,
da krone ni,
on kar pobesni.
Mladenič pa urno
na konju dirja,
da pobegne besu kralja.
Konj omaga, mladenič pa
naprej brez njega dirja
po goričkem bregu.
Ko pride na vrh,
pa zagleda kralja in še
svojo mater povrh.
Kralj z mrkim glasom spregovori:
»Daj mi krono, če ne,
bo tvoja mati še danes brez glave.
Mladenič mu pove,
da krona je v zmajevem srcu,
ki se je raztreščilo na kose.
Pohlepni kralj mu ne verjame,
saj krona je iz zlata
in ne iz srca.
Fant mladi mu ne odgovori,
zato s svojo glavo plača.
In kmalu zatem se zmaj prebudi.
Sedaj kralja on preganja,
vendar pohlepnež ne popusti,
on le misli si:
»Kazen moja bo prišla.«
Jakob Plajnšek, 8. razred
Mentorica: Alenka Kozar